Izobraževanje za poklic mesarja — mrtvi kót potrošništva, razvojne psihologije in sodobne družbe
Tema članka je bila v moji glavi pred začetkom pisanja jasna in logična, vendar sem že po nekaj napisanih stavkih spoznala, da ne bo šlo tako enostavno. Kako je mogoče, da argumentirana informacija, da za otrokov in mladostnikov razvoj ni zdravo, da ga učimo ubijati in klati živali, ni dovolj? Kmalu mi je postalo jasno, da se ne lotevam področja, ki bi bilo spregledani osamelec. V resnici se lotevam fenomena, ki je tako vtkan v družbo, da se o njem enostavno ne sprašujemo.
Učni program in poklic mesarja sta sestavni del sistema prepričanj, da je to poklic kot vsi drugi. Za prepričanja je značilno, da večinoma ne temeljijo na racionalni osnovi, vseeno pa se odločno upirajo spremembam. Tudi rojeni smo v sisteme prepričanj, ki strukturirajo našo družbeno realnost, zato jih večinoma le sprejemamo in o njih ne razmišljamo.
- Današnji pogled na poklic mesarja
V današnji družbi velja, da je ubijanje živali za hrano nekaj naravnega. Vedno smo tako delali in je nujno potrebno. Na kmetijah, kjer imajo živino ali pri družinskih mesarijah je normalno, da tudi otroci sodelujejo pri kolinah. Večina mesa za hrano pa se danes pridela v okviru industrijske živinoreje.
Mladostniki, ki se po osnovni šoli vpišejo v poklicno izobraževanje za poklic mesarja prihajajo ponavadi iz okolja, kjer imajo doma živino ali mesnico. (1) Fizična in psihična usposobljenost se ob vpisu ne preverjata. S klanjem živali so se v večini že srečali in jim po pričevanju njihovih učiteljev ne predstavlja težave. Kljub temu bi težko rekli, da je ta poklic enak peki kruha ali izdelavi slaščic, saj je kar 85% mesojedcev izjavilo, da ne bi mogli ubiti živali za hrano. (2) Velja prepričanje, da se za ta poklic večinoma odločajo fantje, ki delo že poznajo in jim ne predstavlja problema. Mladostniki se v Sloveniji za poklic izobražujejo na Živilskih šolah. Začetek programa sega v čas usmerjenega izobraževanja. V podobni obliki kot je pri nas, se je ohranil tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Pri nas se je občasno spreminjal, iz dualnega (vajeniškega) v šolski program in kot kaže sčasoma v vajeniški sistem. Praksa dela v klavnici je pomemben del usposabljanja. V Nemčiji in Avstriji imajo vajeniški sistem, ki se prav tako začne po osnovni šoli. V nekaterih državah šolanja za poklic mesarja ne poznajo. V Estoniji za primer, v podjetju zaposlijo tiste kandidate, ki niso bruhali, ko so morali na uvodnem razgovoru pogledati nazoren videoposnetek dela v klavnici. (3)
Pozornost v tem članku namenjam poklicu mesarja klavca. (4)
2. Kaj imamo v mrtvem kótu, ko danes gledamo na poklic mesarja klavca?
Mesar klavec je poklic, ki je v naši družbi prisoten dolgo časa, zaradi tega mu tudi ne namenjamo posebne pozornosti. Drugače je le to, da se je iz potrebe po preživetju spremenil v poklic znotraj potrošniške ekonomije. Znanstvena spoznanja z veliko hitrostjo prinašajo pomembne informacije o razvoju in lastnostih mladostniških in živalskih možganov. Zato si ga oglejmo še s tega zornega kota.
1. Ozadje
Ubijanje živali za hrano je bilo v preteklosti stvar preživetja. Dejanje je imelo naravo obreda, opravičila in zahvale za dar v hrani. V kasnejših obdobjih so mladostniki na kmetijah sodelovali pri kolinah (1x do 2x na leto). Danes potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali. Ta praksa ima podporo v pravnem redu, ki živali definira kot stvari. (5)
2. Nasilje in nasilje
Raziskave kažejo, da je nasilje eden najhujših izvorov stresa, ki vpliva na čustveno in fizično zdravje in je zato škodljiv za otroški in mladostniški razvoj. (6) Z ukrepi prepovemo fizično kaznovanje doma in v šoli, preprečujemo medvrstniško nasilje, tudi mučenje živali zakonsko sankcioniramo. Po drugi strani pa v klanju živali za hrano ne prepoznavamo nasilja. Zato se ne sprašujemo o njegovih posledicah in ga uvrstimo v šolski program primeren za otroke po končani osnovni šoli. Pomembna razlika je, da ne gre le za izpostavljenost nasilnim dejanjem, temveč aktivno sodelovanje v njih iz neposredne bližine.
3. Razvoj mladostniških možganov
Možgani so družbeni organ in tako se tudi oblikujejo, pod vplivom okolja ter odnosov. Ker so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja, je pomembno kakšne izkušnje bodo sodelovale pri njihovi izgradnji. Najnovejša znanstvena spoznanja kažejo, da se v času mladostništva dogajajo pomembne spremembe v strukturi in delovanju možganov. Ohranjajo in krepijo se uporabljene povezave, odmirajo pa neuporabljene. (7) Ker se prefrontalni korteks še preoblikuje (uravnovešenje čustev, načrtovanje, empatija) in je med zadnjimi deli možganov, ki dozorijo sredi 20-ih let, sta pri mladostnikih limbični del (čustva) in možgansko deblo bolj dejavna kot pri otrocih in odraslih. Tako smo priča nenadnim pojavom silovitih čustev brez pomirjevalnega izhoda. V tem obdobju se začnejo različni deli možganov med seboj povezovati. To imenujemo integracija, ki je izvor empatije, njen temelj pa so izkušnje. (7) Znanstveniki opozarjajo, da moramo upoštevati dejstvo, da se mladostniška psiha še oblikuje in gradi in da imajo pri razvoju možganov zelo pomembno vlogo izkušnje. Kakšne čustvene in senzorne izkušnje dobivajo mladostniški možgani v klavniškem okolju?
4. Empatija
Nevroznanost danes odkriva, da je empatija privzeta nastavitev naših možganov. (8) To pomeni, da jo imamo vsi, saj se je v nas in naših prednikih razvijala miljone let. (9) Empatija v grobem pomeni, da se s svojim emocionalnim stanjem odzivam na emocionalno stanje drugega. Preko zrcalnih nevronov in določenih hormonov so iste možganske strukture aktivne ob doživetju moje bolečine in opazovanju tuje. To nam osvetljuje zanimivo dejstvo, da imamo evolucijsko predispozicijo, da bi bili empatična bitja. Vendar empatija ni avtomatizem. Potrebno jo je razvijati. Otroci kažejo jasne znake empatije že pri 2. letu starosti. Sodobna pedagogika zato že uvaja spodbujanje empatije v šole in vrtce, saj prepoznava njene dolgoročne koristi. (10)
5. Rejne živali niso produkcijske enote
Posledica evolucijskega razvoja je tudi, da si človek s sesalci, pticami in še nekaterimi živalskimi vrstami deli skupno možgansko in hormonsko osnovo. Strukture v limbičnem sistemu ter podobni čustveni krogotoki predstavljajo nevrološko osnovo za primarna čustva, navezovanje in bolečino. (11), (12) Dokazano je, da živali občutijo strah, bolečino, žalost, veselje, radost, žalovanje, gnus, obup, empatijo. Sem sodijo tudi rejne živali. Industrijska živinoreja je primer zavestnega odrekanja osnovnih življenjskih in bivalnih potreb živalim. Odrekamo jim življenjski prostor, gibanje, skupnost, vzamemo jim mladičke, starševstvo in parjenje. (13)
Znanstvene raziskave
Na leto mesarji po svetu zakoljejo 150 milijard živali. (14) Obrati, kjer živali vzrejajo, zakoljejo, razrežejo in prepakirajo so umaknjeni od oči potrošnikov in so nedostopni širši javnosti.
“Najhujša stvar, veliko hujša kot fizična nevarnost, je čustveni davek. Če nekaj časa delate v prostoru, kjer se ubijajo prašiči, boste razvili neko držo, zaradi katere boste lahko ubijali stvari, vendar vam ne sme biti mar. Mogoče boste prašiča, ki skozi kri brede proti vam, pogledali v oči in boste pomislili “Moj bog, to pa je lepa žival!” Mogoče ga boste celo želeli pobožati. Prašiči so v prostoru za klanje prišli do mene in se mi s smrčkom podrgnili ob nogo kot psiček. Dve minuti po tem, sem ga moral ubiti. S palico potolči do smrti. Mora mi biti vseeno.” — Ed Van Winkle — Mesar klavec v podjetju Morrell, Sioux City,Iowa, ZDA (2)
Čeprav šolanje izhaja iz prepričanja, da je ubijanje živali za hrano naravno nagnjenje, študije kažejo, da temu ni tako. Od primatologov Fransa de Waala in Richarda W. Wranghama, do evolucijske antropologinje Sarah Hrdy in razvojne psihologinje Niobe Way, vsi ugotavljajo isto. Ubijanje ne moškim ne ženskam ni prirojeno, temveč jih je potrebno sistematično učiti in navajati na tako vrsto vedenja. (15) Naravna predispozicija možganov je namreč empatija, povezovanje z drugimi, občutenje tega, kar čutijo oni. To pomeni, da je ubijanje njeno nasprotje. Seveda je človek tako fizično kot psihično zmožen ubijati, vendar ima to svojo ceno, ki je visoka. (15), (16), (17) Podpolkovnik ameriške vojske in psiholog D. Grosmman je v svoji knjigi “O ubijanju” zapisal, da je čustveni proces pri ubijanju živali podoben kot pri uboju človeka, le da je slednji čustveno bolj intenziven. (15) Že samo izpostavljenost nasilju v medijih in igranje videoigric z nasilno vsebino poveča agresivno vedenje ter znižuje sposobnost empatičnega vedenja pri otrocih. (18)
Mladostnikova čutila (vid, voh, sluh, okus, otip) in limbični del (čustva) možganov beležijo vtise iz okolice. Pri delu v klavnici mladostnik preko možganskega zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva. Razvitost in učinkovitost obrambnih mehanizmov narekuje, kolikšen del izkušenj se procesira in regulira zavestno. Sicer se celoten proces prenese na nezaveden nivo, kjer mladostnik ostaja sam s kupom nesprocesiranih čustev, ki se lahko sčasoma odzrcalijo na telesu kot psihosomatski simptomi. (19) Zaradi še razvijajočih se možganov in nerazvitih zaščitnih mehanizmov so otroci in mladostniki še bolj ranljivi pri tovrstnih situacijah. Večje kot je število travmatičnih dogodkov, bolj je zmanjšana sposobnost za prepoznavanje, izražanje in reguliranje čustvenih odzivov. (20) Ubijanje živali od človeka zahteva, da v sebi ustvari mentalno ločenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem ter živaljo kot predmetom dela. (21) Narava dela zahteva, da zaposleni potlači “spontano empatijo” in sčasoma “[…] se tega navadiš […].” (22) Zakaj bi mladostnikom onemogočali možnost za naravni razvoj empatije, če vemo, kako koristna je za njihova življenja?
Ločenost se ne odvija samo na razumskem nivoju, temveč tudi na čustvenem. Največkrat gre za disociacijo, ki se kaže kot čustvena otopelost ali umik od realnosti. “Potem se znajdeš na točki, kjer sanjariš. Razmišljaš o vsem drugem in še vedno delaš svoje delo. Postaneš čustveno mrtev.” (14) Značilnost otopelosti je tudi, da ne moremo izbirati, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihnejo tudi lepa. Je to popotnica, ki jo želimo dati mladostniku za življenje? Tudi mesarji imajo radi svoje domače ljubljenčke in da imajo lahko radi ene in ubijajo druge so prisiljeni v svojem notranjem svetu ustvariti ločenost. (23), (24) Raziskave so potrdile, da je signifikantno več psihopatologije pri mesarjih, ki delajo v klavnicah kot pri osebi, ki dela v pisarni ali mesarju, ki dela le v mesnici. (19) Prepoznana je večja prisotnost psihosomatskih bolezni, tesnob, medosebne občutljivosti, depresije, jeze-sovražnosti, fobičnih strahov in zasvojenosti z alkoholom (25). Dr. Baran s sodelavci je pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko prav namensko ubijanje živali. (25) PITS (Perpetration-Induced Traumatic Stress) je stresna motnja, ki izhaja iz povročanja travme ali smrti drugemu. (26) Zaključna misel v raziskavi, ki je preučevala posledice PITS pri veterinarjih pravi: “Še vedno ni jasno, kako bi lahko pomagali veterinarjem, da bi razvili večjo odpornost na negativne posledice izvajanja množičnih pobojev živine.” (27) Zanimivo je, da tega vprašanja ne najdemo v povezavi z mesarji.
Ko je klanje živali poklic, je desenzibilizacija za nasilje in ubijanje pogost in prepoznan pojav pri zaposlenih. (2) Zato specifičnost dejavnosti in njen vpliv zanima tudi kriminologe. Tako so študije potrdile korelacijo med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v primerjavi z ostalimi poklici (28) ter korelacijo med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja. (29) Te ugotovitve opozarjajo, da ima nasilje na delovnem mestu pomembne posledice za zaposlenega ter njegovo okolico!
Zaključek
V preteklosti smo bili prepričani, da je suženjstvo naravno, logično in upravičeno. Enako velja za rasno segregacijo, manjvrednost žensk, ipd. Spremenile so se vrednote, dejstva so preglasila vero v tradicijo in spremenila so se naša prepričanja. Danes smo prepričani, da je industrijska živinoreja naravna, logična in upravičena. Želim si, da bomo kmalu zmogli pogum in si priznali, da odnos sodobne družbe do rejnih živali temelji na sistemu družbenih prepričanj, ne na znanstvenih dejstvih.
Kot družba zavijamo problematiko industrijske živinoreje v moralno-pravni celofan, saj živali nimajo glasu, potrošniki pa z veseljem verjamemo oglaševalcem, da se naši zrezki in perutničke srečno pasejo po travnikih do mirne smrti. Vendar v celofanu poleg živali stojijo tudi mesarji, vajenci in mojstri. Resnica v celofanu je zelo drugačna od tiste, v katero bi radi verjeli. Mesna industrija razgalja kako krhka in šibka je naša človeška etika. Kako namenjamo sočutje enim živalim in ga odrekamo drugim. Kako namenjamo empatično okolje enim mladostnikom in kako ga spregledamo pri drugih. Ker smo spregledali živali, smo spregledali tudi mladostnike. Spregledali smo, kakšno življenjsko popotnico jim dajemo z nekritičnim zagovarjanem tradicije. Trdim, da čas po osnovni šoli ni primeren za učenje klanja. Možgani nevrološko dozorijo sredi 20ih let. (30) Šele takrat je človek sposoben zrelo oceniti ta poklic in se zanj odločiti.
Odkritje znanosti, da zrcalimo čustvena stanja drugega, ima veliko in pomembno sporočilo tudi za druge izpostavljene dejavnosti, kot so reševalci, policisti, gasilci, zdravniki in zdravstveni delavci, veterinarji, socialni delavci, vojaki,… V procesu izobraževanja in kasneje na delovnem mestu jih je potrebno opremiti s tovrstnimi znanji in veščinami ter jim nuditi potrebno podporo.
Nekoč je veljalo, da človek dela najbolje kot zna in to predaja naslednjim generacijam. Danes izgleda, da se v imenu gospodarske rasti in tehničnega napredka odrekamo odgovornosti in dušimo svojo humanost. Zato pa nam znanost vztrajno sporoča, kje imamo svoj resnični evolucijski potencial. Prof. dr. Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti, je na posvetu z naslovom “Slovenija 2030 — Smeri tehnološkega napredka, smeri družbenih sprememb” pri predsedniku republike Slovenije dejal: “Eno naših bioloških poslanstev in smislov je, da smo empatični!” (31) Zato je čas, da to spodbujamo pri ljudeh. Ustvarjajmo družbo, ki ne bo birič šibkejšim, temveč njihov plemeniti zaščitnik in s tem dediščino, ki jo bo vredno preseliti tudi na Mars.
Članek je izšel v decemberski številki revije Društva za osvoboditev živali http://www.osvoboditev-zivali.org/ (vendar brez navedenih virov)
Dodatek 13.1.2017:
Španski raziskovalec Moya Albilol je s svojo ekipo strokovnjakov leta 2010 ugotovil, da empatija in nasilje uporabljata del iste nevronske mreže. To pomeni, da če spodbujamo in gojimo nasilje, da bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj empatije, saj ti dve obliki vedenja nevronsko ne moreta biti aktivni istočasno. (32), (33)
Carnagey et al (2007) je v raziskavi o vplivu nasilja v video igricah opozoril, da so ljudje že samo po 20 minutah igranja nasilnih video igric postali manj odzivni (telesni pokazatelji — srčni utrip, električna prevodnost kože) na nasilje v stvarnem življenju. Tisti, ki so redno igrali nasilne video igrice so se »navadili« na nasilje in postali fiziološko otopeli oz. desenzibilizirani na realno nasilje v vsakdanjem đivljenju. Desenzibilizacija poteka v nekako treh fazah. Najprej izgine odziv povezan s strahom pred nasiljem. Nato se kaže kot zmanjšana zaznava resnosti npr. poškodb; zmanjšana pozornost za nasilne dogodke; zmanjšano sočutje do žrtev nasilja; porast prepričanja, da je nasilje normativ in pravilo; zmanjšanje odklonilne drže do nasilja. Zadnja faza predstavlja zmanjšano stopnjo pomoči oz možnosti za pomoč ter povečano agresijo (večja možnost za spodbuditev agresije; več hujših nivojev agresije, več trajne agresije). (34)
Viri
(1) http://www.bic-lj.si/mic/index.php/izobraevalni-programi/mesar, dostopano 6.10.2016 ob 15:50.
(2) Dillard J (2008): A Slaughterhouse Nightmare: Psychological Harm Suffered by Slaughterhouse Employees and the Possibility of Redress through Legal Reform. Georgetown Journal on Poverty Law & Policy, 15(2), 398.
(3) http://veganstrategist.org/2016/08/05/slaughterhouse-workers-the-meat-industrys-other-victims/; dostopano 9.10.2016, ob 11:37.
(4) http://www.bic-lj.si/zs/index.php/izobrazevalni-programi/slascicar-pek-mesar, dostopano 6.10.2016 ob 15:51.
(5) Brežnik M (2012): Ali lahko v slovenskem pravnem redu govorimo o pravicah živali? Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta.
(6) Moffitt TE (2013): Childhood exposure to violence and lifelong health: Clinical intervention science and stress biology research join forces; Dev Psychopathol. 25(4 0 2)
(7) Siegel DJ (2014): Vihar v glavi: moč najstniških možganov. Založba: Družinski in terapevtski center Pogled, Slovenija.
(8) Bernhardt BC, Singer T (2012): The Neural Basis of Empathy. Annual Review of Neuroscience Vol. 35: 1–23.
(9) Gonzalez-Liencres C et al (2013): Towards a neuroscience of empathy: ontogeny, phylogeny, brain mechanisms, context and psychopathology.Neurosci Biobehav Rev. 37(8):1537–48.
(10) Jones DE, Greenberg M, Crowley M (2015): Early Social-Emotional Functioning and Public Health: The Relationship Between Kindergarten Social Competence and Future Wellness. Am J Public Health. 105(11):2283–90.
(11) Jaak Panksepp (1998): Affective Neuroscience: The Foundations of Human and Animal Emotions (Series in Affective Science). Oxford University Press.
(12) Bekoff M (2000): Animal Emotions: Exploring Passionate Natures.BioScience 50 (10): 861–870.
(13) Eisnitz GA (1997): Slaughterhouse: The Shocking Story of Greed, Neglect, and Inhumane Treatment Inside the U.S. Meat Industry. Amherst, NY: Prometheus Books.
(14) http://www.adaptt.org/killcounter.html, dostopano 6.10.2016, ob 16:02.
(15) Grossman D. (2009): On Killing: The Psychological Cost of Learning to Kill in War and Society. Back Bay Books. Little, Brown and Company, New York, USA.
(16) Moffitt TE (2013): Childhood exposure to violence and lifelong health: Clinical intervention science and stress biology research join forces; Dev Psychopathol. 25(4 0 2)
(17) Komarovskaya I et al (2011): The impact of killing and injuring others on mental health symptoms among police officers. J Psychiatr Res.; 45(10): 1332–1336.
(18) Grossman D. (2014): Stop Teaching Our Kids to Kill: A Call to Action Against TV, Movie & Video Game Violence
(19) Emhan A, Yildiz AŞ et al (2012): Psychological Symptom Profile of Butchers Working in Slaughterhouse and Retail Meat Packing Business: A Comparative Study, Journal of the Faculty of Veterinary Medicine, University of Kafkas, p.319–322.
(20) Kolassa IT (2007): Altered oscillatory brain dynamics after repeated traumatic stress; BMC Psychiatry 7:56, DOI: 10.1186/1471–244X-7–56
(21) Porcher J, Cousson-Gélie F, Dantzer R. (2004): Affective components of the human-animal relationship in animal husbandry: development and validation of a questionnaire.Psychol Rep.95(1):275–90.
(22) Simpson R, Slutskaya N, Hughes J (2011): Emotional dimensions of dirty work: men’s encounter with taint in the butcher trade. International Journal of Work Organisation and Emotion (IJWOE), Vol. 4, №2
(23) Čefarin D (2013): Multidisciplinarni pregled etiologije pojava disociacije. Zaključna naloga, Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije.
(24) Hamilton L (2016):‘It’s just a job’: Understanding emotion work, de-animalization and the compartmentalization of organized animal slaughter; Organization vol. 23 no. 3 330–350.
(25) Baran BE, Rogelberg SG, Clausen T (2016): Routinized killing of animals: Going beyond dirty work and prestige to understand the well-being of slaughterhouse workers. Organization May 2016 vol. 23 no. 3, p.351–369.
(26) MacNair R.: Perpetration-induced traumatic stress: The Psychological Consequences of Killing. Lincoln, NE: Praeger/Greenwood.
(27) Whiting TL, Marion CR (2011): Perpetration-induced traumatic stress — A risk for veterinarians involved in the destruction of healthy animals; Can Vet J.52(7): 794–796
(28) Fitzgerald, A.J., Linda K., & Thomas D. (2009). Slaughterhouses and Increased Crime Rates: An Empirical Analysis of the Spillover From ‘The Jungle’ Into the Surrounding Community. Organization & Environment 22(2).
(29) Jacques JR (2015): The Slaughterhouse, Social Disorganization, and Violent Crime in Rural Communities; Society and Animals 23 (6):594–612.
(30) Gogtay N, Giedd JN, Lusk L, et.al. (2004): Dynamic mapping of human cortical development during childhood through early adulthood. Proceedings of the National Academy of Sciences. 101(21):8174–8179.
(31) Dr. Zvezdan Pirtošek, “Slovenija 2030” — Smeri tehnološkega napredka, smeri družbenih sprememb; 1.posnetek (2:38), dostopano 12. 10. 2016 ob 12:08. http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/B60A81618E9516B6C1257DD1005AD3A3?OpenDocument
(32) https://www.sciencedaily.com/releases/2010/04/100409093405.htm
(33) Moya Albiol (2012): »Nonkilling empathy as natural human tendency« in D.J. Christie & J.E. Pim: »Nonkilling psychology«, Center for Global Nonkilling, 2012.
(34) Carnagey, N.L., Anderson, C.A., & Bushman, B.J. (2007). »The effect of video game violence on physiological desensitization to real-life violence.«, Journal of Experimental Social Psychology 43 (2007) 489–496.
